Omemba: Duša Počkaj

»Ta veseli dan ali Matiček se ženi.«

»Satira se splete okoli kraje belega slona Hasana.«

»Pesnik je kompleksno pesniško delo začel pisati v drugi polovici leta 1835.«

»Delo je prevedel in za radio priredil Simon Dobravec.«

»Ta teden bo zapela brezčasna gledališka in filmska igralka Duša Počkaj.«

»Kaj se skriva za njimi, je mlademu občinstvu odkrila glavna oseba, Polonca.«

»V stiski tega srečanja se izpovem svojemu možu Walterju.«

»Moja preobrazba je tako popolna, da svojih čustev in izkušenj ne morem več pravilno opisati kot opica.«

»Pokosili bomo, ko se bodo čebele najedle.«

»V stiski tega srečanja se izpovem svojemu možu.«

»Ne glede na družbene sisteme.«

»So torej ljudje, ki so na ta planet poslani le za kratek čas, da bi kot mediji posameznikom in družbi odpirali poglede.«

»Ko odmev prežene osamljenost.«

»Najlepše in prav pa bi bilo, da bi bil Pacug široko dostopno otroško letovišče za vedno.«

»Ko se ne izprašujem, zakaj.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Imam občutek, da že vse življenje pišem isti roman.«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto.«

»V iskanju spominov.«

»Poezijo razumem kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«

»Bila je lahko strašno žalostna, ampak nesentimentalna. Bila je strašno erotična, s svojim glasom je sploh znala pričarati čuda.«

»Popolnoma sem se zaljubila in to še zmeraj traja.«

»Popolnoma me je prevzela in me še vedno.«

»Tisti dan sem imela neko snemanje. Ko so mi povedali za njeno smrt, mi je bilo, kot da bi me en košček odrezali.«

»Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v ne vojne dni in leta.«

»Kolikšna je vrednost človekovega življenja?«

»Žal se z vsakim takšnim odhodom plast za plastjo nepreklicno poslavlja tudi obdobje, ki so ga ljudje, ki odhajajo, zaznamovali s svojo prisotnostjo in ustvarjalnostjo.«

»Sicer pa gre za preprosto zgodbo.«